17/01/2022
Vsemu sem kos
Včasih sem se spraševal, zakaj se mnogi ljudje tako radi spominjajo otroštva. Otroštvo je le delček življenja, pa še to je mimo. Preživeto! Le zakaj potem toliko pozornosti? Vse, kar imamo, je ta trenutek. Prihodnost pa si krojimo v upanju, da jo dobimo. Večino jo dobimo, kaj rado pa se zna zgoditi, da je nekaj ostane neporabljene. Za tiste, ki živijo v preteklosti, tudi sedanjost ne obstaja. Umik v preteklost je največkrat beg pred sedanjostjo, beg pred realnostjo. Mnogim ljudem spomin ne deluje najbolje, domišljija pa, bolj ali manj vsem. Če v tem kontekstu upoštevamo še cono udobja, ego in sposobnost posameznika, potem je preteklost najvarnejše "področje bivanja".
"Kako je bilo včasih lepo!" vse (pre)večkrat slišim.
"Kaj pa je bilo tako lepo?" včasih koga vprašam in dobivam odgovore, ob katerih le stežka ostanem resen. Da skrajšam; najlepša stvar, ki se je meni zgodila v otroštvu, je ta, da sem ga preživel. Bilo je nevarno, ampak, imam srečo in meni se celo najslabši možni dogodki vedno spremenijo v srečno naključje. Predvsem pa sem končno dojel, da si srečo in še kaj, kuj€m.o sam.i. Nihče nam je ne. Še tisti, katerih naloga je, da nas ščitijo, največkrat odpovejo. Ne po lastni krivdi, kar pa v končni fazi niti ni pomembno, tako s(m)o naučeni. Učinek pa je isti. Ko je nekdo ubit, ni več živ in nobena krivda, krivec, ga ne oživi. Večina ljudi umre v času otroštva. Ne le mentalno. Dokončno! Potem pa, enkrat, pred pogrebom, odpove še telo.
Prva multinacionalka, ki je prišla v naše kraje, je našim prednikom skrivila hrbte. Če dodam, da jim je tudi scvrla možgane, kar je dejstvo, bom dobil nove nasprotnike, zato bom raje rekel, da jim je nadela nevidne okove, ki se iz roda v rod obnavljajo. Včasih se večajo in včasih rahljajo. Tehnologija se razvija, človeštvo (niti)ne. Imel sem veliko srečo, da sem imel dva stara očeta, ki sta mi vsak na svoj način povedala, kaj si o tej multinacionalki mislita in nalila modrosti, ki je v življenju nikoli ni preveč. Bila sta del nje, saj drugače ni šlo. Taki so bili časi. Kaj pa bi ljudje rekli, če ne bi bili taki, kot vsi, kar je še danes mantra (pre)mnogih ljudi. Sta pa bila v svojih razmišljanjih suverena. Vsak na svoj način. Povsod so odlični ljudje, žal le izjeme in ti so biseri našega življenja. Spomnim se svojega župnika, predstavnika te multinacionalke, odličen človek! Bil sem kilav, grintav otrok, kot so mi pravili predniki in župnik mi je stalno govoril, da sem bolan, kadar koli hočem biti. Res sem bil kar večkrat in bil sem seveda užaljen, ker tega nisem hotel. Šele mnoga leta kasneje sem spoznal, da je imel prav. Imela sva ostre, seveda spoštljive debate. Bila sva kot pes in mačka, ali, kot Tom in Jerry. Bil sem edini v razredu, ki se mu je upal ugovarjati in to zelo ostro, pa je vseeno imel vedno obilo razumevanja zame. Da bi kdo od mojih prednikov izvedel za te debate, tega danes vi nebi brali. Še več, ne le upal, večkrat mi je z vso prijaznostjo in gorečnostjo predlagal, naj grem za župnika. Imam svoje cilje, že iz otroštva, od katerih ne odst**am, jih ustvarjam. Sprejemam in dopuščam, da ima vsak svoje, ne pa za ceno mojih. Danes točno vem, kaj je bil vzrok mojih bolezni. Do vsake stvari in osebe sem bil kritičen, s kakšno številko predolgim jezikom, ki je preveč opletal, kar pa je bila bolj posledica okolja in reakcija nanj, kot mene samega. Posledice in predvsem nevarnosti pa sem nosil sam, kot sem že omenil, k sreči, uspešno. Danes ni dosti drugače, je pa vse skupaj bolj sofisticirano. Vedno se lotevam podvigov, ki jim sprva nisem kos in mnogokrat se do končnega podviga naučim vse potrebno in ga dosežem. Tudi v šolo sem vstopil nepismen in neumen. Pismen sem postal, učim se pa še vedno... eni smo počasni... to je tak lep izraz za zabite... kot takim mnogi pravijo. Bolje pozno, kot nikoli. Šolanje, učenje pa je včasih bilo nevarno... pretepi, vragolije, nasilni učitelji... sistem, ... pa vendar, vse se izide, vedno lepo.
Eden takih sila nevarnih dogodkov, na videz niti ne, se mi je zgodil že v nižjih razredih osnovne šole. S predniki sem bil stalno v konfliktu, saj sem si nekatere stvari drugače razlagal, kot so me oni učili, ker sem videl odst**anje med tistim, kar so delali in tistim, kar so me učili, hočem reči dresirali. Krščansko tezo, da je Bog povsod, sem hotel izkoristiti v svojo korist, da zaradi tega ni potrebno iti k maši v cerkev. Ni šlo. Danes gre. Da so oni dokaz, da Bog mogoče pa res ni povsod, tega se iz zdravstveno varstvenih razlogov takrat nisem upal obelodaniti. Obstaja nek starodavni rek, ki pravi, da leskova palica novo mašo poje. Imel sem srečo, da so prvenstveno le lasje in uhlji trpeli. Ko sem zamenjal okolje, so se štrleči uhlji čudežno izravnali, pri laseh pa bi lahko bilo mnogo bolje, čeprav so bili manj na udaru.
Neke nedelje sem namesto v cerkev zavil mimo vrat, da vidim, kako tale Bog deluje. Če je, izpustiti mašo, res smrtni greh, bom umrl, če ni, lažejo. Saj mi je bilo škoda tistega lepega dne, ki ga več ne bom videl, niti naslednjih, ampak, v peklu je vroče, nimajo zime, torej, me ne bo zeblo nikoli več, nihče več me ne bo vlekel za ušesa, niti za lase, še žalitve odpadejo...
"Sprejmem izziv!" sem si rekel in splezal na vrbo ob cerkvi. Še dva fanta sta bila slučajno tam, tako nisem čakal hudiča, da me odpelje, ampak smo plezali gor in dol po drevesu, se pogovarjali... urica je minila, kot bi mignil. Uwau! Jaz pa še kar živ! Se uščipnem, in ugriznem, boli! Torej, sem!
Skladno z Murphyjevim zakonom celo najpopolnejši dogodki niso popolni, torej, le zakaj, bi bil tale, ko sem celo življenje dal na kocko. Videl me je eden od stricev in pričakoval sem najslabše, upal, na najboljše, da ima vsaj nekaj med levim in desnim ušesom ob hkratnem prepričanju, da sem vedno vsaki situaciji kos. Po možnosti še kakšno korist potegnem iz tega. Klasično nedeljsko kosilo, goveja župa, rinstan krompir, govedina, solata, jezični ajmoht, čestitke naših poslušalcev, Avseniki, Henčki, Slaki...
"Stančk pa ni bil pri maši..." je bilo slišati...
"Ti tudi ne!
Če bi ti bil pri maši, me ne bi videl zunaj!" usekam, kot iz t**a in argumentiram izjavo. Že so se iztezale roke proti meni, spet uhlji, poleg jezičnega ajmohta, se že vstajam, da se izognem nevihti. Ne vem, kaj je stari oče rekel, je pa umiril situacijo. Navsezadnje dveh mulcev naenkrat ni enostavno prebutat, čeprav sta bila dva prostovoljca že v popolni pripravljenosti. Kotička njegovih ustnic, ki sta skočila gor, sta povedala več, kot vse "litanije", ki so sledile.
Če sem tole preživel, (in še kaj hujšega) je vse ostalo le igra!
Tudi SiPark!
